O PASMI
Rottweiler – Temni čuvaj družine
Zgodovina pasme sega že v čas rimskega imperija. Rimske legije so na osvajanja novih ozemelj s seboj jemale črede goveda. Le tako so lahko številčne vojake oskrbovali s hrano. Na črede so budno pazili takratni rimski govedarji (Roman cattle dog). Čredo so morali obvarovati pred divjimi zvermi in nepridipravi. Prav tako so ti psi morali govedo zganjati. Za čredo so bili odgovorni noč in dan; ponoči so jo ščitili pred tatovi in zvermi, podnevi pa so jo zganjali. Vsak dan jih je čakala dolga pot in psi so morali poskrbeti, da krave ne bi zašle s poti.
Videz takratnih rimskih govedarjev se ni veliko razlikoval od današnjih rottweiler-jev. Skozi vsa stoletja je rottweiler ostal ponosen, močan in čvrst pes. 73. ali 74. leta po Kristusu se je enajsta legija rimske-ga imperija pomikala iz Švice v južno Nemčijo. Rimljani so se utaborili ob reki Neckar na območju Wurtemberga. S se-boj so imeli črede goveda in seveda neust-rašne rimske govedarje. Kasneje je naselbina ob reki Neckar zrasla v manjše mestece. Hiše so pokrivali s streho iz rdeče opečnate kritine. Kmalu so kraj začeli klicati das Rot Wil. Rot iz nemške besede za rdečo barvo, Wil pa iz rimljanske besede za vilo (Villa). Mestece na jugu Nemčije je tako postalo Rottweil. Rimska vojska je med osvajanjem svoje neustrašne in izjemno uporabne govedarje pustila v mestecu rdečih streh. Ti so se kasneje križali s psi tistih krajev in razvil se je rottweiler, kot ga poznamo danes. V tistem času so v Švici začele nastajati švicarske pasme: bernski planšarski pes, veliki švicarski planšarski pes, appenzeller in entlebucher. Ti psi so se najverjetneje križali z rimskimi govedarji. Ob pogledu na te pasme lahko še zmeraj opazimo, da so si v nekaterih podrobnostih zelo podobni, predvsem v barvi, vendar pa rottweiler ne sme imeti beline na prs-nem košu.
Policist, carinik in kot gorski reševalec
V 19. stoletju je rottweiler zaradi sprememb v industriji in logistiki izgubil svojo glavno zaposlitev, to je zganjanje čred. Nemčija je z zakonom prepovedala zganjanje čred s psi, ko je tovorni promet prevzela železnica. Mesto Rottweil je slovelo po živini. Tam se je stoletja odvijalo trgovanje z živim govedom in kraj je bil preplavljen z mesnicami. Mesarji so morali svoji pasmi poiskati novo zaposlitev. Rottweilerje so vpregli v vozove, da so jim pomagali raznašati meso in prevažati drug tovor. Za to so uporabljali največje in najmočnejše primerke pasme. Tiste manjše in lažje pa so do zakonske prepovedi zganjanja živine uporabljali za živo živino. Pasma je doživela velik upad z novo zakonodajo. Šele z ustanovitvijo pasemskega kluba so pasmo oživeli in ji poiskali nove zadolžitve. Leta 1905 je bilo v okolici Rottweila mogoče izslediti le še eno samico te pasme. Leta 1899 so v Nemči ji ustanovili Mednarodni klub za leonbergerje in rottweilerje in dve leti po ustanovitvi kluba je nastal tudi prvi standard. Pasma je dobila svojo prvo samostojno organizacijo leta 1907 (Deutscher Rottweiler Klub). Leta 1921 pa se je preimenovala v Allgemeiner Deutscher Rottweiler Klub (ADRK). ADRK ostaja tudi danes upravni organ pasme v Nemčiji. Danes je ta vsestranski pes uporaben v Nemčiji pri policiji, carini in v nemški vojski. Na Danskem ga najbolj uporabljajo v policiji, Švicarji ga zaposlujejo na carini, Norvežani pa v gorski reševalni službi.
Močno razvit zaščitniški nagon
Izraz »temni čuvaj družine« (the dark guardian of the family) je bil v uporabi pred mnogimi leti. Značaj pasme se od takrat ni veliko spremenil in menim, da mu ta izraz pristoji še danes. S svojim videzom nas ta mogočni pes očara. Ob njem imamo neizmeren občutek varnosti. Ko dozori, je to močan, zelo zahteven in nekoliko aroganten pes. Njegov zaščitniški nagon je močno razvit. To je pes, ki vas ne bo pustil na cedilu. Otroke ima neizmerno rad in svojim ljudem je brezpogojno zvest. Rottweilerji so tolerantni do drugih živai, če jih z njimi spoznavamo že od malih nog in na zelo miren način. V Rottweilerjih je še zmeraj prisotna močna želja po zganjanju, tako da moramo biti previdni z živalmi, ki so manjše od njega. Če pes raste in živi skupaj z
manjšimi hišnimi ljubljenčki, jih bo obravnaval kot družinske člane in bo do njih zaščitniški.
Rottweilerji in otroci
Ne grobi, temveč strogi
Rottweilerji so zelo aktivna pasma. Za njihovo zdravje, tako psihično kot fizično, je neprimerno večurno zapiranje v pesjake, vezanje na verigo, kakršnakoli osamitev od lastnika oziroma družine. Potrebuje odločnega in samozavestnega vodjo krdela, sicer bo nadzor prevzel pes.Lastnik ne sme biti grob, mora pa biti dosleden in strog. Psa je potrebno šolati že od samega začetka. To je izredno inteligentna pasma, ki nas bo vedno preizkušala. Pes ne sme dobiti občutka, da je on naš vodja.
Velika želja po delu
Rottweilerjeva dlaka je sestavljena iz krovne dlake in mehkejše podlanke. Je črne barve z izraženimi ožigi na gobcu, nad očmi, licih, prsih in spodnjem delu repa. Če bomo imeli psa v notranjih prostorih, moramo vzeti v zakup to, da bo sesalec imel delo prav vsak dan. Nega dlake ni zahtevna. Rottweiler je odličen spremljevalec in družinski pes, če je le v pravih rokah. Pasma je nastala kot delovna pasma, ki je nekoč delala dan in noč. Ti psi imajo še zmeraj veliko željo po delu. Če smo se odločili za »rottija«, je najbolje, da psa čimbolj zaposlimo. Nujno je, da se z njim podamo na BBH izpit. Hvaležen vam bo, če boste nadaljevali še s kakšno drugo športno disciplino, denimo zahtevnejši IPO, agility, obedience, v ZDA je priljubljen tudi Barn hunting. V Kanadi, ZDA in Avstraliji ga uporabljajo v športni disciplini herding (zganjanje goveda ali ovac). V Sloveniji smo imeli od sredine osemdesetih let dva rottweilerja reševalca za iskanje v ruševini in iskanje pogrešanih.
Zdravstvene težave
Psi te pasme načeloma nimajo večjih težav z zdravjem. Vsi psi, ki se v Sloveniji uporabljajo v vzreji, morajo imeti slikane kolke in komolce. Na spletni strani Kinološke zveze Slovenije (KZS) lahko poiščete vzrejni pravilnik za pasmo rottweiler. Prav tako lahko na KZS ter v Klubu ljubiteljev rottweilerjev Slovenije dobite informacije o slovenskih vzrediteljih in predvidenih leglih. Povprečno živijo od deset do trinajst let. Tako kot pri ljudeh, je življenjska doba genetsko pogojena, odvisna od okolja, v katerem pes živi, prehrane in gibanja. Poleg izdatnega gibanja ta pasma potrebuje tudi kar veliko količino hrane. Svojega ljubljenca hranimo z visokokakovostno pasjo hrano in surovim mesom.
Rottiji so Svojo družino imajo brezpogojno radi. Za zaščito svoje družine bi dali življenje brez obotavljanja.
Besedilo: Maša Široka in Aleš Lahajnar, Primo’s imperium Kennel Fotografije: Arhiv Aleš Lahajnar